I feel infinite..

“It’s much easier to not know things sometimes. Things change and friends leave. And life doesn’t stop for anybody. I wanted to laugh. Or maybe get mad. Or maybe shrug at how strange everybody was, especially me. I think the idea is that every person has to live for his or her own life and than make the choice to share it with other people. You can’t just sit their and put everybody’s lives ahead of yours and think that counts as love. You just can’t. You have to do things. I’m going to do what I want to do. I’m going to be who I really am. And I’m going to figure out what that is. And we could all sit around and wonder and feel bad about each other and blame a lot of people for what they did or didn’t do or what they didn’t know. I don’t know. I guess there could always be someone to blame. It’s just different. Maybe it’s good to put things in perspective, but sometimes, I think that the only perspective is to really be there. Because it’s okay to feel things. I was really there. And that was enough to make me feel infinite. I feel infinite.”


~

I love you Grandpa.. I really do ♥

Hey man, how are you?
I hope you're doing well up there. I really do..
You know, you were my best friend. Even when we had fights, when I hated you from the bottom of my heart. I loved you, I really did. No, I didn't. I still do! And I miss you. I miss you so much, you can't even imagine. I miss you every minute, secund since you left. No matter what I'm doing, I miss you.
You went through my childhood with me. And you were, and are the best person that has ever been in my life. And you're the best person, I could spent my childhood with. And you are the best person, I could make memories with. And I really appreciate it.. I really do...
And you were here for me every time I needed you, no matter where, or when. And you showed me your love. You were proud of me.. Even when you shouldn't be.. You were..
Hey, I miss you. And I love you with every single piece of my heart..
Such as I miss you with every single piece of me... I really do..


Thank you for EVERY single minute, you have spent with me. For EVERY memory we made. For EVERY SINGLE THING you did for me.. I love you Grandpa.. I really do ♥

''Si, kar delaš, ne kar rečeš''.

Pozdravljeni, sem Severn Suzuki, govorim za ECO - The Invironmental Children's Organisation. 

Smo skupina dvanajst in trinajst letnic iz Kanade, poskušamo narediti spremembe: Vanessa Suttie, Morgan Geisler, Michelle Quigg in jaz. 

Ves denar smo zbrale same, da smo lahko prepotovale 5 tisoč milj, da povemo vam, odraslim, da morate spremeniti svoj odnos.

Danes sem tukaj brez skritih namenov. Bojujem se za svojo prihodnost. Izgubljati prihodnost ni kakor izgubiti volitve, ali nekaj točk na borzi. Tukaj sem, da govorim v imenu vseh generacij.

Tukaj sem, da govorim v imenu lačnih in sestradanih otrok po vsem svetu, katerih solze niso uslišane.

Tukaj sem, da govorim za nešteto živali, ki po vsem planetu umirajo, ker nikamor več ne morejo iti. 

Ne moremo si privoščiti, da tega nebi slišali.

Bojim se iti ven, na sonce, zaradi lukenj v ozonski plasti. Bojim se dihati zrak, ker ne vem, kakšne kemikalije so v njem. 

Včasih sem hodila v Vancouver ribit z očetom, dokler nismo le nekaj let nazaj našli ribo, polno rakavih celic. In zdaj slišimo za živali in rastline, ki iz dneva v dan izumirajo - izginjajo za vedno. 

Sanjala sem, da bom videla črede divjih živali, džunglo, deževne gozdove polne ptic in metuljev, zdaj se pa sprašujem, če jih bodo moji otroci še lahko videli.

So tudi vas skrbele te stvari, ko ste bili moje starosti?

Vse to se dogaja pred našimi očmi, in mi se obnašamo, kot da čas ni omejen, in kot da poznamo vse rešitve. Sem le otrok, in ne poznam rešitev, ampak želim da se zavedate, da jih ne poznate niti vi!

*Ne veste, kako odpraviti luknje v ozonski plasti.

*Ne veste, kako vrniti lososa v mrtev potok.

*Ne veste, kako oživiti živali, ki so izumrle. 

*In ne morete povrniti gozdov, ki so nekoč rasli tam, kjer je zdaj puščava.

Če ne veste, kako to odpraviti, prosim, preprečite to!

Morda boste delegati vaše vlade, poslovneži, organizatorji, novinarji ali politiki - ampak ste matere in očetje, bratje in sestre, tete in strici - in vsi ste nekomu otroci.

Sem samo otrok, vendar vem, da smo vsi del družine, pet milijard močnih, 30 milijard vrst, in delimo si vodo, zemljo, dihamo enak zrak - meje in vlade nebodo tega nikoli spremenile.

Sem le otrok, ampak vem, da smo v tem skupaj, in bi morali ravnati kot en sam svet, za en sam cilj.

V svoji jezi nisem slepa, v svojem strahu me ni sram svetu povedati, kako se počutim.

V moji državi ustvarimo toliko odpadkov, kupimo in odvržemo, kupimo in odvržemo, niti Severne države ne bodo delile s Pomoči potrebnimi. Tudi ko imamo več kot dovolj, nas je strah izgubiti naše bogastvo, bojimo se deliti.

V Kanadi živimo privilegirano življenje, z veliko hrane, vode, zavetji - imamo ure, kolesa, računalnike, televizorje.

Dva dni nazaj, tukaj v Braziliji, smo bili šokirani, ko smo preživeli nekaj časa z nekaj otroci, ki živijo na ulici. To so nam povedali otroci: ''Želim si, da bi bil bogat; In če bi bil, bi dal vsem brezdomnim otrokom hrano, oblačila, zdravila, zavetje, ljubezen, in naklonjenost..''

Če je otrok na ulici, ki nima ničesar pripravljen deliti, zakaj smo mi, ki imamo vse, še vedno tako požrešni?

Ne morem nehati misliti, da so to otroci moje starosti, da naredi ogromno razliko kraj rojstva,  da bi lahko bila eden teh otrok, ki živijo v Favelli v Riu; Lahko bi bila otrok, ki strada v Somaliji; žrtev vojne na bližnjem Vzhodu, ali berač v Indiji.

Sem samo otrok, vendar vem, če bi ves denar, ki je bil porabljen za Vojne, porabili za preprečevanje revščine, in okolje, bi bila Zemlja čudovit kraj!

V šoli, celo v vrtcu, nas učite, kako se moramo onašati. Učite nas: 

*se ne pretepati.

*pomagati.

*spoštovati.

*počistiti svoj nered.

*ne škodovati drugim.

*deliti - ne biti pohlepen.

Zakaj torej počnete stvari, za katere nas učite, da jih ne smemo početi?

Ne pozabite, zakaj se udeležujete teh konferenc, za koga to počnete - smo vaši otroci. Vi odločate, v kakšnem svetu bomo odrasli. Starši bi morali bodriti svoje otroke z besedami: ''Vse bo v redu'', ''delamo najboljše, kar lahko'', ''to ni konec sveta''.

Ampak mislim, da nam tega ne morete več reči. Smo sploh na seznamu vaših prioritet? Moj oče vedno pravi: ''Si, kar delaš, ne kar rečeš''.

Kar počnete, me ponoči spravi v jok. Odrasli pravite, da nas imate radi. Postavljam vam izziv, prosim, naj vaša dejanja odražajo vaše besede.

Še video s Slovenskimi podnapisi.

Ste tudi vi dobili kurjo kožo, ob poslušanju videa? 

Severn Suzuki je danes znanstvenica, in po vsem svetu predava o okoljskih problemih. 

Video je bil posnet na Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED), ki je potekala od 3. do 14. Junija 1992, v Riu de Janeiru.

Slovenski prevod govora lahko brez slabe vesti kjerkoli uporabite, ampak prosim pripišite prevajalca (Urša Peternel). Hvala!

What does perfectionism means?

Kaj sploh je popolnost? Kaj NAM predstavlja popolnost? Popolnost sploh obstaja?

Eni bi rekli, da perfekcijo predstavlja živa barbika. Blont lasje, koščena postava, popoln nos, pa doooolge noge. Pa blondinec z modrimi očmi.  Ampak, ali lahko popolnost določimo po zunanjosti? Ja, ponavadi, ko govorimo o tem, govorimo o zunanjosti.

Kaj pa vse ostalo? Se sploh še kdo zmeni za osebnost? Itak, koga pa briga, če maš velikansko srce. Sploh kdo opazi? I don't think so.


Verjetno se vsi sprašujete, kaj meni pomeni popolnost. Meni popolnost predstavlja najboljša prijateljica. Pa postelja. Pa moj fant. Pa nečak. Ja.

Kjer je volja, tam je moč.

Veš.,, Včasih sen živela zato, ka sen zjutraj vstala, šla v šolo, ka sen bla z kolegi, ka sen po šoli vletela v glasbeno, na trening, pa spat.. Pa sen z veseljen to delala.. 

Pol pa.. Pride tako, ko nimaš volje delat tistega, za kar si par let nazaj živel.. Ko nimaš volje plesat. Ko nimaš volje pet. Ko nimaš volje igrat. Ko nimaš volje slikat. 

Pa se vprašamo.. Kaj pravzaprav ljudje rabimo, si želimo, da bomo srečni? Kaj nam še manjka, če pa mamo vse?

Včasih smo se igrali z barbikami, pa smo bli srečni. Včasih smo se metali v kupe listja, pa smo bli srečni. 

Zdaj pa mamo vse od interneta, telefonov, računalnikov, pa nismo srečni. Zakaj se nebi spokali nazaj? Zakaj se nebi šli nazaj igrat z barbikami? Ja, okej, sej mamo 14 let, pa kaj! 

Gre se za to, da sploh več nimamo življenja! Zakaj se nebi šli metat v listje? Gren betat, ka bi nam blo dosti lepše, kak zdaj, čeprav bi marskido pravo, ka smo prestari. Pa nesmo. Pa ja, dosti rajši bi to delala. 

Tak pa zamorjeni sedimo doma, za računalnikon, pa poskušamo ohranjati stike vsaj preko interneta.

Vsake teko gremo ven. Vsake teko. Ali stari ne pustijo, ali ne pridemo skup, ali pa nemamo keša.

Ja, in s takim življenjem pol prideš tak daleč, da maš puno kolegov, ka maš možnost it plesat, ka maš možnost igrat, da maš možnost pet, slikat, ka maš osebo, kero si iskal 13 let, čeprav na drugen kunci slovenije, pa jo maš rajši kak svojo posteljo, pa si brez volje za dihat. Pa good luck everyone!