''Si, kar delaš, ne kar rečeš''.

Pozdravljeni, sem Severn Suzuki, govorim za ECO - The Invironmental Children's Organisation. 

Smo skupina dvanajst in trinajst letnic iz Kanade, poskušamo narediti spremembe: Vanessa Suttie, Morgan Geisler, Michelle Quigg in jaz. 

Ves denar smo zbrale same, da smo lahko prepotovale 5 tisoč milj, da povemo vam, odraslim, da morate spremeniti svoj odnos.

Danes sem tukaj brez skritih namenov. Bojujem se za svojo prihodnost. Izgubljati prihodnost ni kakor izgubiti volitve, ali nekaj točk na borzi. Tukaj sem, da govorim v imenu vseh generacij.

Tukaj sem, da govorim v imenu lačnih in sestradanih otrok po vsem svetu, katerih solze niso uslišane.

Tukaj sem, da govorim za nešteto živali, ki po vsem planetu umirajo, ker nikamor več ne morejo iti. 

Ne moremo si privoščiti, da tega nebi slišali.

Bojim se iti ven, na sonce, zaradi lukenj v ozonski plasti. Bojim se dihati zrak, ker ne vem, kakšne kemikalije so v njem. 

Včasih sem hodila v Vancouver ribit z očetom, dokler nismo le nekaj let nazaj našli ribo, polno rakavih celic. In zdaj slišimo za živali in rastline, ki iz dneva v dan izumirajo - izginjajo za vedno. 

Sanjala sem, da bom videla črede divjih živali, džunglo, deževne gozdove polne ptic in metuljev, zdaj se pa sprašujem, če jih bodo moji otroci še lahko videli.

So tudi vas skrbele te stvari, ko ste bili moje starosti?

Vse to se dogaja pred našimi očmi, in mi se obnašamo, kot da čas ni omejen, in kot da poznamo vse rešitve. Sem le otrok, in ne poznam rešitev, ampak želim da se zavedate, da jih ne poznate niti vi!

*Ne veste, kako odpraviti luknje v ozonski plasti.

*Ne veste, kako vrniti lososa v mrtev potok.

*Ne veste, kako oživiti živali, ki so izumrle. 

*In ne morete povrniti gozdov, ki so nekoč rasli tam, kjer je zdaj puščava.

Če ne veste, kako to odpraviti, prosim, preprečite to!

Morda boste delegati vaše vlade, poslovneži, organizatorji, novinarji ali politiki - ampak ste matere in očetje, bratje in sestre, tete in strici - in vsi ste nekomu otroci.

Sem samo otrok, vendar vem, da smo vsi del družine, pet milijard močnih, 30 milijard vrst, in delimo si vodo, zemljo, dihamo enak zrak - meje in vlade nebodo tega nikoli spremenile.

Sem le otrok, ampak vem, da smo v tem skupaj, in bi morali ravnati kot en sam svet, za en sam cilj.

V svoji jezi nisem slepa, v svojem strahu me ni sram svetu povedati, kako se počutim.

V moji državi ustvarimo toliko odpadkov, kupimo in odvržemo, kupimo in odvržemo, niti Severne države ne bodo delile s Pomoči potrebnimi. Tudi ko imamo več kot dovolj, nas je strah izgubiti naše bogastvo, bojimo se deliti.

V Kanadi živimo privilegirano življenje, z veliko hrane, vode, zavetji - imamo ure, kolesa, računalnike, televizorje.

Dva dni nazaj, tukaj v Braziliji, smo bili šokirani, ko smo preživeli nekaj časa z nekaj otroci, ki živijo na ulici. To so nam povedali otroci: ''Želim si, da bi bil bogat; In če bi bil, bi dal vsem brezdomnim otrokom hrano, oblačila, zdravila, zavetje, ljubezen, in naklonjenost..''

Če je otrok na ulici, ki nima ničesar pripravljen deliti, zakaj smo mi, ki imamo vse, še vedno tako požrešni?

Ne morem nehati misliti, da so to otroci moje starosti, da naredi ogromno razliko kraj rojstva,  da bi lahko bila eden teh otrok, ki živijo v Favelli v Riu; Lahko bi bila otrok, ki strada v Somaliji; žrtev vojne na bližnjem Vzhodu, ali berač v Indiji.

Sem samo otrok, vendar vem, če bi ves denar, ki je bil porabljen za Vojne, porabili za preprečevanje revščine, in okolje, bi bila Zemlja čudovit kraj!

V šoli, celo v vrtcu, nas učite, kako se moramo onašati. Učite nas: 

*se ne pretepati.

*pomagati.

*spoštovati.

*počistiti svoj nered.

*ne škodovati drugim.

*deliti - ne biti pohlepen.

Zakaj torej počnete stvari, za katere nas učite, da jih ne smemo početi?

Ne pozabite, zakaj se udeležujete teh konferenc, za koga to počnete - smo vaši otroci. Vi odločate, v kakšnem svetu bomo odrasli. Starši bi morali bodriti svoje otroke z besedami: ''Vse bo v redu'', ''delamo najboljše, kar lahko'', ''to ni konec sveta''.

Ampak mislim, da nam tega ne morete več reči. Smo sploh na seznamu vaših prioritet? Moj oče vedno pravi: ''Si, kar delaš, ne kar rečeš''.

Kar počnete, me ponoči spravi v jok. Odrasli pravite, da nas imate radi. Postavljam vam izziv, prosim, naj vaša dejanja odražajo vaše besede.

Še video s Slovenskimi podnapisi.

Ste tudi vi dobili kurjo kožo, ob poslušanju videa? 

Severn Suzuki je danes znanstvenica, in po vsem svetu predava o okoljskih problemih. 

Video je bil posnet na Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED), ki je potekala od 3. do 14. Junija 1992, v Riu de Janeiru.

Slovenski prevod govora lahko brez slabe vesti kjerkoli uporabite, ampak prosim pripišite prevajalca (Urša Peternel). Hvala!